"Sedel je v kletki, kot v pošastnem korzetu, ni se mogel niti premakniti. S široko odprtimi očmi je zrl naravnost predse, rekel pa ni nič. "Okej?", ga je nekdo vprašal." Fant je preplašeno pokimal, začeli so ga zavijati v poliuretansko peno, telo je postopoma izginilo pod njenimi mehkimi ploščami. Roke so poliuretan prelepile s srebrnim trakom. Potem so čez ves sedež potegnili črno prevleko. Na mestu, kjer je bila glava, je bil preluknjan s številnimi majcenimi odprtinami za zrak. Nekdo je vzel šivanko s črno nitjo in prevleko začel šivati skupaj. Fanta ni bilo več."
(Utrujenost materiala, Marek Šindelka)
Tako so enega za drugim, odrasle fante, tlačili v kombi, v prostore velikosti manjšega kovčka. Večina jih ni preživela. Zadušili so se. Odlomek je iz izjemnega romana o migrantski izkušnji, migrantski vsakdanjosti.
Brata, junaka te knjige, sta izbrala to pot, ker naj bi bila boljša, boljša od poti s čolni, zanjo sta dala ves denar.
Brata sta na begu, ker jima je dom, družino, normalno življenje vzela bomba v eni izmed nesmiselnih, danes že napol pozabljenih, pa vendarle izjemno krvavih vojn. Za takšne zgodbe leposlovja niti ne rabimo. Dogajajo se med nami, vsak dan.
Pred kratkim so ob meji s Hrvaško našli štiri trupla in še dva človeka v zelo slabem zdravstvenem stanju. Do tja so najverjetneje prišli z večjo skupino, stlačeno v manjše tovorno vozilo. Štirje ljudje so umrli, ker so se zadušili.
Samo nekaj let nazaj je v Veliki Britaniji v tovornjaku umrlo, se zadušilo 39 ljudi. Deset je bilo še najstnikov, najmlajši star 15 let. Na koncu so morale njihove družine še plačati dolgove trgovcem z ljudmi in stroške prevoza posmrtnih ostankov.
Mrtvi iz prenatrpanih čolnov niso nič več nekaj posebnega. Če nisi ravno takrat, ko naplavi trupla, na plaži na kakšnem grškem otoku blizu Turčije. Najlepša plaža v Italiji, na Lampedusi, Zajčja plaža, večkrat izbrana za najlepšo na svetu – ob turistih, ki uživajo lepote, pogosto iz čolnov izkrcavajo migrante, tiste, ki preživijo.
Evropska unija je zdaj sprejela novo uredbo, nova, še ostrejša pravila vračanja tistih, ki so preživeli takšne pekle. Zato, pojasnjujejo, ker večini zavrnejo prošnjo za azil, vrne pa se jih, kot kaže statistika, le nekaj manj kot tretjina. Kar je še vedno sicer desetkrat več kot pred desetimi leti. Ostrejša pravila kljub temu, da je vse manj tudi ilegalnih prihodov. Lani jih je bilo manj za več kot četrtino, v prvih štirih mesecih letos manj za 40 odstotkov, v Nemčiji denimo najmanj v zadnjih 15 letih.
Uredba, ki sicer dopolnjuje in še zaostruje novo zakonodajo, ki bo začela veljati prihodnji teden, bo omogočala množična pridržanja, ločevanje družin, normalizacijo izgona, kot pri ameriški ICE. Tarče bodo tudi tisti, ki že dolgo živijo v EU, nimajo pa urejenega statusa.
Uvajajo se tako imenovani hub centri oziroma nastanitveni centri, evfemizem za taborišča – gre za začasni ali celo končni cilj nekje zunaj Evropske unije za vse, ki jih države nočejo nazaj ali z njimi nimajo diplomatskih stikov.
Več držav že načrtuje takšne centre, med njimi Avstrija, Danska, Nizozemska, Grčija, Nemčija. Med državami, s katerimi se pogajajo, so Ruanda, Libija, Etiopija, Mavretanija, Uzbekistan ...
Načeloma naj bi države članice EU sporazume o takšnih centrih sklepale samo z državami, ki spoštujejo človekove pravice. Vendar, kot že opozarjajo nekateri, denimo Martha Welander iz International Rescue Committee, vse kaže, da bi lahko bili ti centri, ko bo šlo za spoštovanje zakonov in pravic, črne luknje.
Kako bodo v resnici države članice poskrbele za nadzor, da ne bo zlorab, da bodo ustrezni življenjski pogoji?
Za primer, kako to ne deluje, ne rabimo prav daleč.
Italija je že pred časom sklenila takšno sodelovanje z Albanijo. Številne organizacije zdaj iz teh nastanitvenih centrov, kolikor sploh lahko pridejo do informacij, poročajo in opozarjajo na nehumane pogoje, nečloveško ravnanje, poniževanje, preprečevanje dostopa do zdravstvene oskrbe, do kakršnekoli pomoči.
Velika Britanija je tudi že načrtovala projekt z Ruando, ki pa so ga zaenkrat opustili, čeprav so zapravili več kot 800 milijonov evrov.
Evropska unija bo torej plačevala ogromno denarja tretjim državam, da bodo leta in leta v taboriščih držali ljudi, posameznike, družine ...
Po drugi strani pa ...
Po drugi strani pa Evropa seveda strahovito potrebuje delavce. Ki jih potem uvaža s Filipinov, Tajske, od vsepovsod.
Tiste ilegalne, ki se izognejo deportacijam, pa prisiljuje, da delajo v dobesedno suženjskih razmerah, včasih po 16 ur na dan za manj kot pet evrov, živijo pa med smetmi, v napol razpadlih barakah, brez vode, elektrike. Na milost in nemilost delodajalcev, saj so brez papirjev povsem nemočni.
To se dogaja povsod okoli nas, pa tudi včasih pri nas.
"To je kot darilo od boga"
Tako pa je komentiral eden izmed pol milijona migrantov v Španiji, ki jim je država kot praktično edina doslej uredila in legalizirala status, tistim, ki so v državi bivali pred koncem leta 2025 in niso zagrešili kaznivih dejanj. Še vedno bodo garali na poljih in v gradbeništvu ter drugje, kjer manjka delovne sile, toda zdaj se bodo lažje pogajali za vsaj nekoliko višjo tarifo, kot je le nekaj evrov za cel dan trdega dela.
Izkoriščanje, takšno in drugačno, migrantov, žensk, otrok, moških, vsako leto prinese, globalno, več kot 200 milijard evrov nezakonitih dobičkov. Po grobih ocenah je žrtev vsaj 50 milijonov. Kevin Hyland, prvi britanski komisar za boj proti suženjstvu, v komentarju v Večeru poda primer 15-letnega dekleta iz Eritreje, ki pobegne, da bi se izognila vojaški službi in življenju, zaznamovanemu s posilstvi. Pobegne v Libijo, kjer jo vsak dan silijo v spolne odnose za plačilo, potem le dobi prostor na prenatrpanem čolnu za Evropo. Bo umrla v morju, bo v Evropi, tako zaželeni, spet prodajala telo, bo, še skoraj v najboljšem primeru, garala za nekaj centov na uro?
Leta 2024 je bilo po poročanju ameriškega zunanjega ministrstva globalno identificiranih le nekaj čez sto tisoč žrtev, obsojenih pa nekaj manj kot 8000 ljudi. Od 50 milijonov žrtev. Bogate države iz skupine G20 namenijo preganjanju tega le 1,4 milijarde evrov, okoli odstotek profita trgovine z ljudmi (podatki neprofitne organizacije Praeveni Global).
Slovenija je glede vračanja ljudi brez pravih dokumentov sicer že malo povadila, niti ne tako dolgo nazaj. Imeli smo izbrisane. Ki jih je takrat država pošiljala nazaj v Bosno, Hrvaško, Srbijo ...
Strogo bomo udarili, tako zdaj govorijo nekateri naši poslanci. Res ni težko biti strog in udarjati po ljudeh, ki nimajo ničesar. Veliko lažje seveda, kot dejansko paziti, da se tuji delavci ne preprodajajo kot živina ali da se jih kar pretepa. Vse to smo videli pri nas.
Stranke tako imenovane desne sredine te zakone sprejemajo, da bi se prikupile tistim, ki podpirajo še bolj desne. Pa ne pomaga, skrajna desnica se kar krepi. EU še ne omenja uradno besede remigracija, priljubljene besede skrajne desnice, tudi pri nas. Ki, na grobo, pomeni vrnitev vseh, ki niso prave nacionalnosti, prave barve, vere, jezika ... šele takrat bodo zares izpolnjeni resnični cilji, ki brbotajo v ozadju.
Dejstvo je, da solidarnost ni lahka stvar, tudi z ljudmi včasih, ki jih poznaš, ki so ti blizu. Ko gre za tujce, v vseh pogledih, je še težje. V takih primerih je izjemnega pomena, da nas širša javna skupnost, v kateri bivamo, to je država s svojimi zakoni, prav usmeri. Trenutno pa gremo, žal, ko gre za solidarnost, v drugo, nepravo smer, ne samo pri vprašanju migrantov.
